“DEDEK IN MIHEC” Alenka Helena Bizjak

25,0034,90

IZ TRSTA V MARIBOR – POBEG PRIMORSKE DRUŽINE PRED ZMAJEM FAŠIZMA


Število strani: 124; format B5

Vezava: mehka;    ISBN 978-961-246-780-7
Vezava: trda          ISBN 978-961-246-675-6


– Poštnino plača pošiljatelj!
– Knjiga se tiska po naročilu in po prejetem plačilu, zato je lahko rok dostave do 14 delovnih dni.


 

Opis

DEDEK IN MIHEC

Naj se predstavim:
Jaz sem Mihčeva mama. In Petrčkova, ki je njegov bratec. Dedek je moj oče. Kličem ga atek. Nana je moja mama. In Mihčeva stara mama.
Naša družina je stanovala v Novi Gorici v edinem bloku, ki je leta 1950 edini predstavljal novo nastajajoče mesto.
Resda tik ob meji še danes stoji nekaj kamnitih blokov že od prej (a ti so bili pred 2. sv. vojno del Gorice, ki je danes v Italiji). Za njimi se vije pravo križišče prepletenih tirov z železniško postajo. Tu je imela začasne prostore prva pošta novonastajajočega mesta, njen upravnik je postal moj oče.
V naslednjih nekaj letih se je našemu bloku pridružilo še pet novih škatlastih blokov, postavljenih v dve vrsti kot vojaki. Novogoričani smo jih kmalu poimenovali ruski bloki. V tretjem nadstropju 11. bloka je bivala naša družina. Stanovanje je bilo prostorno, z dvema kletema in s širokim balkonom. Na njem smo otroci poleti polili malo
vode in se tu dričali po zadnji plati. Vendar je bilo stanovanje brez takih ugodnosti, kot jih imamo danes: v kuhinji je stal železen štedilnik, ki je grel tudi pol stanovanja, v veliki dnevni sobi je bila pozidana peč s keramičnimi ploščicami, ki je grela ostali del stanovanja. Tudi v kopalnici je bila postavljena kovinska peč, ki jo je bilo potrebno greti na drva. In ker smo živeli v najvišjem nadstropju, je bilo treba ročno prinašati drva iz kleti večkrat dnevno v veliki košari. A dokler je bil naš dedek živ, smo se brezskrbno greli. Ko pa je Nana ostala sama, si je omislila škripec, s katerim je prav spretno potegnila drva ali premog na balkon.
No, v teh zgodbah je naš dedek še kako živ in vedno pripravljen skuhati najboljši čaj ali dišečo kavo, prinesti drva in pripovedovati zgodbe. Najraje smo jih poslušali pozimi, ko je okoli vogalov zavijala burja. Slišalo se je, kakor bi tulili sami lačni volkovi.
Takrat je Mihec, ki smo ga tako klicali vse do njegovega desetega rojstnega dne, zlezel svojemu dedku v naročje in ga prosil:
»Dedek, povej mi pravljico!«
In dedek je malo pomislil, se odkašljal ter začel pripovedovati kak zanimiv dogodek iz svojega življenja. Ti dogodki so bili skoraj kakor pravljice, saj je dobro vedno na koncu premagalo zlo. Medtem je Nana v kuhinji ropotala z lonci, pospravljala za kosilom, potem pa skuhala močno kavo. Ko je dedek zaključil svojo pripoved, je stala pred
njim bakrena tasa, z malimi skodelicami in črno dišečo kavo.
Mihec je tedaj sedel v kot za malo pisalno mizo in začel pisati nalogo. Največkrat z mamino pomočjo. Včasih se je zgodilo, da je moral dedek pravljico pripovedovati zvečer. Še prej pa je skuhal topli čaj, ki mu je pridal olupljene pečene kostanje. Na svoj čaj je bilo zelo ponosen in vsi smo ga morali pohvaliti. Večkrat je dejal: »Ta čaj je takšen, kot bi ga skuhal sam Pančen lama.
»Kdo je to, dedek?« je vprašal Mihec.
»To je osebni kuhar Dalaj lame, ki je verski učitelj iz Tibeta.«
»Kje pa je to, dedek?«
Vprašanje in odgovori so se vrstili, dokler ni Mihec zlezel v posteljo in zatisnil oči.
Če pa je bil dedek tudi zaspan in utrujen, je daljšo pripoved vedno skrajšal. Takrat tudi Mihec ni bil z vprašanji tako radoveden. Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da je pred koncem zgodbe že zaspal. Takrat sem se očetu pridružila jaz, njegova hčerka in ga prosila, naj mi zgodbo vendarle pove do konca.
No, tako imamo zdaj – ko dedek že spi večni sen – te zgodbe v celoti zapisane tako, kot jih je pripovedoval in tudi zares doživel naš dedek.

Nekaj strani za pokušino:


Odzivi v medijih in predstavitve:

Dodatne informacije

A.H.Bizjak; Dedek in Mihec

Mehka vezava, Trda vezava