Opis
Vzpon na goro ljubezni
Ob branju poezije Valentina Bruna prav fizično začutim drhtenje narave: pokanje vejic, škripanje snega pod nogami, samoto kamnov, ekstatičnost nenadzorovane vegetacije in gibe živali… Brunova senzibiliteta odkriva naravo skozi ekstatičnost, ki pa nikoli ni idealizacija; prav nasprotno: svojo energjo čipa iz vsega, kar je videti zavrženo, nepomembno in naključno, a se vv Brunovih verzih prikaže v pravi kozmični presijanosti.
